Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA ČRNIČE
Črniče 90
5262 Črniče
(05) 366 60 36; 368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

 In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.
Mr 8,32–35

Odlomki Božje besede
na naslednjo nedeljo:
1. berilo: Mdr 2,12.17–20
2. berilo: Jak 3,16 – 4,3
evangelij: Mr 9,30–37

 

 

 

Za menoj

Svetemu škofu Martinu se je nekoč prikazal hudič, ki si je privzel podobo in obleko Kristusa. Začel ga je hvaliti, kako dober in uspešen svetnik je. Toda sveti Martin ga je hitro razkrinkal: »Ti nisi Kristus.« »Kako da ne? Kristus sem, ki te je odrešil in ti hoče dobro.« »Nisi! Lažeš in se pretvarjaš.« »Kako lahko rečeš kaj takega, mar me ne vidiš, da sem res Kristus?«  »Nisi Kristus, ker na tvojem telesu ni ran.« »Motiš se. Mar ne veš, da sem vstal od mrtvih in ran ni več?« »Ravno zato nisi pravi Kristus. Vstali Kristus ima pravo telo in na njegovem telesu so še vedno rane, poveličane rane.« Satan je bil razkrinkan in se je pobral ...

Tako kakor vstalega Kristusa lahko prepoznamo tudi njegovo Cerkev. Cerkev, ki je le duhovna, popolna, brez telesa in brez ran, ni resnična Cerkev. In hudič bi tudi danes rad predstavil tako Cerkev. Edino resnične Cerkve se namreč zares boji. Kajti njegovo telo smo. Krstiti se pa dajo takšni in drugačni. V cerkev hodimo takšni in drugačni.  Vodijo jo takšni in drugačni. A še vedno smo Cerkev, njegovo pravo vstalo telo.

Kristus se je poročil s Cerkvijo in z njo postal eno telo (celo meso), tako kot se mož poroči z ženo in z njo postane eno telo. Na začetku ima o njej svoje predstave, z leti jo lahko vzljubi takšno, kakršna je, polna pomanjkljivosti. Enako je z našo ljubeznijo do Cerkve.

Učenec Peter, vedno poln idej, hoče Kristusa poučiti. Ne more še sprejeti poraza, ki ga je Jezus napovedal. »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« (Mt 16,22). Peter vidi pred seboj človeško popolno Cerkev. Takšno, kakršno želi hudič. Kajti taka Cerkev ne potrebuje Kristusa, lahko deluje sama in kaže svojo popolnost, misleč, da bo s tem kazala na Boga. Takšni kristjani ne hodijo za Kristusom, ampak pred njim. Zato je Jezus tako nerazumljivo odločen: »Poberi se, za menoj, Satan!«

Mar ne sporoča Kristus danes tudi nam enako: »Za menoj!« Ne začni hoditi pred menoj. Tudi danes bi mnogi radi Cerkev po svoji predstavi in meri. Nekateri bi na drugi strani še kar naprej prikrivali njena sprevržena dejanja in jih zanikali: »To se ti nikakor ne sme zgoditi.« In tudi danes nekateri raje odidejo, kot so odšli učenci, kot je najbolj kruto odšel Juda Iškarijot. Kot so odšli zeloti, ker jih je Jezus politično razočaral in ni podprl njihove stranke.

Resnično Cerkev prepoznamo po tem, da ima rane. In samo taka, ranjena – Božja Cerkev – lahko razume človeka, ki je danes potolčen in v stiski. Peter je šele pozneje razumel, da bo Jezusov uspeh zelo drugačen od njegove predstave. In razumel je, da verovati pomeni hoditi za Kristusom.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Poznam moč, ki jo ima pokorščina, da naredi lahke stvari, ki se na prvi pogled zdijo nemogoče.

sv. Terezija Avilska   Vir...

Povečaj

Prejemanje zakramentov, nekaj pojasnil

 

RADOST LJUBEZNI,
nekaj pojasnil o družinskem življenju in vključenosti v evharistijo.

Radost ljubeznije naslov papeževe okrožnice, ki govori o poklicanosti v zakon in družino. Mnogi v njej iščejo le odgovore na ozko vprašanje, kaj je dovoljeno, kaj se sme. Toda Bog nas kliče, da bi živeli neskončno več kot le to. Med kristjani je, žal, še veliko nevednosti, ki se nanaša na družinsko življenje in prejemanje zakramentov.

5. 11. 2017
Kdor je krščen, je sprejel krščansko življenje v celoti. Po krstni milosti sta dva, ki živita skupaj kakor mož in žena, dolžna to življenje vključiti v zavezo svetega zakona. Kdor ima pogoje, da se poroči, in to zavestno zavrača, ne more prejemati evharistije.

Temeljno razločevanje
Razlikovati je treba stanja, v katerih človek pade in se pobere, in tista, za katera se je zavestno odločil in niso več le padec. Nekdo lahko naredi zelo hud greh, vendar se pokesa in pobere. Padec nekatere celo močno zbliža z Bogom. Zavračanje poroke je (v večini primerov) zavestna odločitev, da »Boga ne potrebujeta« in ne potrebujeta zakramenta. Ne gre več za padce v greh. Zaradi te zavestne odločitve, da živita kakor mož in žena, pokažeta, da sicer že prerojena v krstu tudi evharistije »ne potrebujeta« in zato »ne smeta« prejemati obhajila zunaj smrtne nevarnosti.

In zakaj ločeni lahko prejemajo evharistijo? Ker so še vedno poročeni in živijo svoj zakon, čeprav se jim je družina porušila. Vprašanje krivde, da je prišlo do ločitve, je nekaj drugega, krivdo lahko predamo Bogu pri iskreni spovedi. Mnogi pa lahkomiselno ali iz nevednosti kar pristopijo k obhajilu, čeprav živijo z novim sopotnikom kakor mož in žena. Tako tudi s sveto spovedjo ne morejo rešiti svojega stanja.

Gre torej za vprašanje greha, ki je padec, in tistega, ki je smrten, kadar zavračamo milost. Zato se tisti, ki ste iskreno naredili vse, kar ste mogli, in še vedno ne morete prejemati obhajila, ne čutite izločeni. Evharistija je veliko več kakor le hostija, ki jo prejmemo. Bog ve za vse križeve pote in lahko vse obrne v dobro, ko mu zares izročimo svoje življenje.

Med nami je vse več parov, ki bi si želeli prejemati obhajilo, ki zelo hrepenijo po njem, vendar ga ne morejo, ker živijo v novi zvezi in so še vedno poročeni s prejšnjim možem ali ženo. Zato je toliko večja odgovornost tistih, ki bi lahko uredili zakon, a ga ne. Čeprav ljudi v take zveze silijo tudi državna zakonodaja, javno mnenje, finančne koristi in drugo, gre vendarle največkrat za vprašanje vere. Zato pomagajmo mladim in manj mladim, da bi stopili na pot odrasle vere. Se nadaljuje, lahko pošljete vprašanje.


12. 11. 2017

Evharistija je več kot samo obhajilo
Po pojasnilih v prejšnjih oznanilih bi lahko dobili vtis, da se vse vrti le okrog prejemanja obhajila. Vendar je evharistija veliko več kot obhajilo, ki ga prejmem. Bog Oče ljubi vsakega človeka. Nikogar ni, ki bi ga Bog ne ljubil. Vse pa se spremeni, ko se človek Bogu odpre ali ko se pred njim zapre. Kristjan s krstom ni prejel le nekega blagoslova, ampak samo Jezusovo življenje.

Zato je za kristjana – za razliko od drugih – odločilno, ali sprejme Jezusa v svoje življenje. Brez njega ni mogoče »zdržati«, ni mogoče živeti krščanskega življenja dlje časa. Prej ali slej pride preizkušnja.

Kristjan je zato toliko bolj odgovoren, da vzame krst zares. »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Jezus sam s priliko o gradnji stolpa (Lk 14,28) pove, da se krščanskega poklica ne moremo lotiti lahkomiselno. Treba se je usesti in »preračunati stroške.« Živeti evangeljsko sredi Bogu odtujenega sveta ne more biti le »nekaj za zraven.« Sveto obhajilo torej prejemamo zato, ker potrebujemo moč, da bomo zmogli in ne zato, da bi to delali zaradi drugih.

Kdo "je vreden"?
Dolžnost kristjana je torej, da življenje dobro zastavi in da ga zastavi skupaj z Bogom. »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). To je krščanska odgovorna odločitev. Kdor jo je vzel zares, bo na poti tudi padel. Kdor je živ, bo občutil tudi bolečino. Jezus je prišel klicat grešnike in ne pravičnih. Glavno vprašanje o vrednem prejemanju zakramentov je v tem, kdo živi z Bogom kot odrešenikom in kdo se tudi kot kristjan hoče odrešiti sam.

Mnogi se zaradi občutka krivde pred Bogom in pred skupnostjo čutijo manj vredne in se tudi zaradi tega oddaljijo od Cerkve. Z oddaljitvijo pa se oslabi krvni obtok in celice brez obtoka začnejo odmirati.

Kadar ne morete prejeti evharistije, lahko pristopite in z znamenjem (prekrižane roke na prsih, prst na ustih) pokažete, da želite križ na čelo. To je znamenje, da želite biti kljub vsemu vključeni v občestvo. Obhajila nikoli ne prejmem samo zase, vedno se z njim vključujem v povezanost z vsemi. Bog ima vedno odgovor na nastalo situacijo, če se mu le zares odpremo.

župnik