Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA ČRNIČE
Črniče 90
5262 Črniče
(05) 366 60 36; 368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Naročil jim je, naj ne jemljejo na pot nič drugega kakor le palico, ne kruha ne torbe ne denarja v pasu; ampak naj imajo sandale na nogah in naj ne oblačijo dveh oblek. In govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete od ondod. In če vas kak kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in v pričevanje zoper nje otresite prah s svojih nog.«
Mr 6,8–11

Odlomki Božje besede
na naslednjo nedeljo:
1. berilo: Jer 23,1–6
2. berilo: Ef 2,13–18
evangelij: Mr 6,30–34

 

 

 

Brez prtljage

Sveto mater Terezijo iz Kalkute so nekoč vprašali: »Zakaj na tvojem obrazu vedno sije nasmeh?« Svetnica jim je tiho odgovorila: »Ker moje roke brišejo veliko solz.«

Česa takega zlepa ne zaslediš v današnjih duhovnih receptih. Da bi si omogočil nasmeh na obrazu, moraš delati predvsem na sebi, se duhovno izpopolnjevati, pravijo moderni »oznanjevalci« sreče. Morda tudi kristjani k maši ali k molitvi pristopimo s tem glavnim namenom: da bi bolj izpopolnili sebe. Toda vse to lahko postane duhovna lastnina, odvečna prtljaga. Medtem pa roke, ki brišejo solze, zarišejo globlji nasmeh v gube našega obraza.

V tem smislu lahko razumemo Jezusovo naročilo apostolom: »naj razen palice ne jemljejo s seboj ničesar …« Palica je že od Mojzesa naprej znamenje, da deluje Bog, ne mi. Škofje imajo pri oznanjevanju palico, ki jih spominja, naj ne oznanjajo sebe. Biti duhovno izpopolnjen je zelo nevarna prtljaga. Ob njej se takoj ustrašimo zase. Ko ni duhovnega uspeha, ko mladi in otroci ne gredo po željenih poteh, ko v veri ne doživljamo več nekdanje potrditve, nas to ne zbliža z Bogom, ampak se začnemo spraševati, kaj delamo narobe.

Duhovna izpopolnjenost pride potem. Ni v naši lasti niti pod našim nadzorom. Je sad! Jezus jim v tem Markovem odlomku ni naročil, naj ozdravljajo. In ker niso bili navezani na uspeh, so »izgnali veliko hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili«. Je sad rok, ki brišejo solze drugim.

Morda tudi ti danes doživljaš duhovni neuspeh. Morda ga doživljaš pri svojih domačih, morda v okolici ali pa kar pri sebi. Zato ne pozabi na Jezusovo naročilo: Ko doživite neuspeh, pojdite od tam in si otresite prah z nog. Ne dovoli, da te usmerja bodisi uspeh bodisi neuspeh. Naj ostane le palica.

Mati Terezija je imela na obrazu veliko gostih gub. Ne nasedaj duhovnostim, ki ti obljubljajo gladko, srečno in nasmejano kožo. Ne bodi navezan na lastno prtljago. Dovoli rajši, da Kristus uporabi tvoje roke. In ob svojem času se bo med tvoje gube zarisal globlji nasmeh.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

Vera je lepa brez "kdove", brez "kako" in brez "zakaj".

Trilussa  vir...

Povečaj

Prejemanje zakramentov, nekaj pojasnil

 

RADOST LJUBEZNI,
nekaj pojasnil o družinskem življenju in vključenosti v evharistijo.

Radost ljubeznije naslov papeževe okrožnice, ki govori o poklicanosti v zakon in družino. Mnogi v njej iščejo le odgovore na ozko vprašanje, kaj je dovoljeno, kaj se sme. Toda Bog nas kliče, da bi živeli neskončno več kot le to. Med kristjani je, žal, še veliko nevednosti, ki se nanaša na družinsko življenje in prejemanje zakramentov.

5. 11. 2017
Kdor je krščen, je sprejel krščansko življenje v celoti. Po krstni milosti sta dva, ki živita skupaj kakor mož in žena, dolžna to življenje vključiti v zavezo svetega zakona. Kdor ima pogoje, da se poroči, in to zavestno zavrača, ne more prejemati evharistije.

Temeljno razločevanje
Razlikovati je treba stanja, v katerih človek pade in se pobere, in tista, za katera se je zavestno odločil in niso več le padec. Nekdo lahko naredi zelo hud greh, vendar se pokesa in pobere. Padec nekatere celo močno zbliža z Bogom. Zavračanje poroke je (v večini primerov) zavestna odločitev, da »Boga ne potrebujeta« in ne potrebujeta zakramenta. Ne gre več za padce v greh. Zaradi te zavestne odločitve, da živita kakor mož in žena, pokažeta, da sicer že prerojena v krstu tudi evharistije »ne potrebujeta« in zato »ne smeta« prejemati obhajila zunaj smrtne nevarnosti.

In zakaj ločeni lahko prejemajo evharistijo? Ker so še vedno poročeni in živijo svoj zakon, čeprav se jim je družina porušila. Vprašanje krivde, da je prišlo do ločitve, je nekaj drugega, krivdo lahko predamo Bogu pri iskreni spovedi. Mnogi pa lahkomiselno ali iz nevednosti kar pristopijo k obhajilu, čeprav živijo z novim sopotnikom kakor mož in žena. Tako tudi s sveto spovedjo ne morejo rešiti svojega stanja.

Gre torej za vprašanje greha, ki je padec, in tistega, ki je smrten, kadar zavračamo milost. Zato se tisti, ki ste iskreno naredili vse, kar ste mogli, in še vedno ne morete prejemati obhajila, ne čutite izločeni. Evharistija je veliko več kakor le hostija, ki jo prejmemo. Bog ve za vse križeve pote in lahko vse obrne v dobro, ko mu zares izročimo svoje življenje.

Med nami je vse več parov, ki bi si želeli prejemati obhajilo, ki zelo hrepenijo po njem, vendar ga ne morejo, ker živijo v novi zvezi in so še vedno poročeni s prejšnjim možem ali ženo. Zato je toliko večja odgovornost tistih, ki bi lahko uredili zakon, a ga ne. Čeprav ljudi v take zveze silijo tudi državna zakonodaja, javno mnenje, finančne koristi in drugo, gre vendarle največkrat za vprašanje vere. Zato pomagajmo mladim in manj mladim, da bi stopili na pot odrasle vere. Se nadaljuje, lahko pošljete vprašanje.


12. 11. 2017

Evharistija je več kot samo obhajilo
Po pojasnilih v prejšnjih oznanilih bi lahko dobili vtis, da se vse vrti le okrog prejemanja obhajila. Vendar je evharistija veliko več kot obhajilo, ki ga prejmem. Bog Oče ljubi vsakega človeka. Nikogar ni, ki bi ga Bog ne ljubil. Vse pa se spremeni, ko se človek Bogu odpre ali ko se pred njim zapre. Kristjan s krstom ni prejel le nekega blagoslova, ampak samo Jezusovo življenje.

Zato je za kristjana – za razliko od drugih – odločilno, ali sprejme Jezusa v svoje življenje. Brez njega ni mogoče »zdržati«, ni mogoče živeti krščanskega življenja dlje časa. Prej ali slej pride preizkušnja.

Kristjan je zato toliko bolj odgovoren, da vzame krst zares. »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Jezus sam s priliko o gradnji stolpa (Lk 14,28) pove, da se krščanskega poklica ne moremo lotiti lahkomiselno. Treba se je usesti in »preračunati stroške.« Živeti evangeljsko sredi Bogu odtujenega sveta ne more biti le »nekaj za zraven.« Sveto obhajilo torej prejemamo zato, ker potrebujemo moč, da bomo zmogli in ne zato, da bi to delali zaradi drugih.

Kdo "je vreden"?
Dolžnost kristjana je torej, da življenje dobro zastavi in da ga zastavi skupaj z Bogom. »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). To je krščanska odgovorna odločitev. Kdor jo je vzel zares, bo na poti tudi padel. Kdor je živ, bo občutil tudi bolečino. Jezus je prišel klicat grešnike in ne pravičnih. Glavno vprašanje o vrednem prejemanju zakramentov je v tem, kdo živi z Bogom kot odrešenikom in kdo se tudi kot kristjan hoče odrešiti sam.

Mnogi se zaradi občutka krivde pred Bogom in pred skupnostjo čutijo manj vredne in se tudi zaradi tega oddaljijo od Cerkve. Z oddaljitvijo pa se oslabi krvni obtok in celice brez obtoka začnejo odmirati.

Kadar ne morete prejeti evharistije, lahko pristopite in z znamenjem (prekrižane roke na prsih, prst na ustih) pokažete, da želite križ na čelo. To je znamenje, da želite biti kljub vsemu vključeni v občestvo. Obhajila nikoli ne prejmem samo zase, vedno se z njim vključujem v povezanost z vsemi. Bog ima vedno odgovor na nastalo situacijo, če se mu le zares odpremo.

župnik