Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA ČRNIČE
Črniče 90
5262 Črniče
(05) 366 60 36; 368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, vedite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«
Mr 13,28–32

Odlomki Božje besede
na nedeljo Kristusa Kralja:
1. berilo: Dan 7,13–14
2. berilo: Raz 1,5–8
evangelij: Jn 18,33b–37
 

 

 

 

 

 

Ne morem sam postati ponižen

Arški župnik Vianney je rad povedal znano zgodbo: Nekega dne se je satan pojavil pred sv. Makarijem. Puščavniku je dejal: »Makarij, iz tebe izhaja neka posebna moč in zaradi nje ti ne morem nič. Vse, kar delaš, lahko naredim tudi jaz. Ti se postiš, tudi jaz ne jem. Ti pogosto bediš, tudi jaz ne spim. Je pa nekaj, s čimer me premagaš.« »In kaj je to?« vpraša puščavnik. »Tvoja ponižnost. Te jaz ne premorem, zato ti ne morem škodovati.«

Hudič je padli angel. Njegova sreča je bila v tem, da je služil Bogu. Podobno kot pridevnik služi samostalniku. Sam od sebe ne pomeni nič. Če rečem »lep«, nisem še nič povedal. Pridevnik zaživi, ko je v navezi s samostalnikom. To služenje je Bog pripravil tudi nam, to je naša prihodnost.

Ko je angel rekel »Ne bom služil!« in Bogu obrnil hrbet, se je znašel brez ljubezni. Pridevnik brez samostalnika ne obstane. Satan zato sedaj potrebuje nekoga, na katerega bi se lahko priključil. Najde ga v človeku, ki ga je Bog ustvaril svobodnega. Ker do Boga več ne more, hoče narediti človeka za boga. Trenutno mu to kar dobro uspeva. Potrebuje nas, da bi lahko spet nekaj postal, nekaj bil. »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog« (1 Mz 3,5).

Zato na podobah nadangela Mihaela beremo njegov vzklik: »Kdo kakor Bog«. To je resnična ponižnost. Le dve možnosti sta, da jaz postanem bog ali da Bog ostaja Bog. Človek ne more postati ponižen sam, brez drugega. V življenju ne moreš postati ponižen samostalnik. Lahko pa se boriš, da bi sam nekaj postal, in nazadnje ostaneš zelo popoln pridevnik, brez samostalnika. Ljudi okoli sebe boš vedno manj ljubil in jih namesto tega vedno bolj uporabljal. Boga boš vedno manj ljubil in ga samo še potreboval zase, ko ti bo prišel prav. Ko človek ne verjame več v Božje kraljestvo, njegov svet, gradi le še svoj svet.

Zato Jezus pripoveduje o podobi sveta, ki mineva. Zgodovina, ki se podira, je največja šola ponižnosti. Predstave in pričakovanja, ki se nam podirajo, so šola pristne ponižnosti in nas spominjajo, da potrebujemo drug drugega. To bodo naša nebesa, to bo naš način življenja onstran. »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu.« Hudič nima več prihodnosti, ker je sam. Ti pa jo imaš. Glej torej z Jezusom v prihodnost in uči se od smokvinega drevesa.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. Vera, zares prava vera, pa mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta.

sv. mati Terezija  vir...

Povečaj

Prejemanje zakramentov, nekaj pojasnil

 

RADOST LJUBEZNI,
nekaj pojasnil o družinskem življenju in vključenosti v evharistijo.

Radost ljubeznije naslov papeževe okrožnice, ki govori o poklicanosti v zakon in družino. Mnogi v njej iščejo le odgovore na ozko vprašanje, kaj je dovoljeno, kaj se sme. Toda Bog nas kliče, da bi živeli neskončno več kot le to. Med kristjani je, žal, še veliko nevednosti, ki se nanaša na družinsko življenje in prejemanje zakramentov.

5. 11. 2017
Kdor je krščen, je sprejel krščansko življenje v celoti. Po krstni milosti sta dva, ki živita skupaj kakor mož in žena, dolžna to življenje vključiti v zavezo svetega zakona. Kdor ima pogoje, da se poroči, in to zavestno zavrača, ne more prejemati evharistije.

Temeljno razločevanje
Razlikovati je treba stanja, v katerih človek pade in se pobere, in tista, za katera se je zavestno odločil in niso več le padec. Nekdo lahko naredi zelo hud greh, vendar se pokesa in pobere. Padec nekatere celo močno zbliža z Bogom. Zavračanje poroke je (v večini primerov) zavestna odločitev, da »Boga ne potrebujeta« in ne potrebujeta zakramenta. Ne gre več za padce v greh. Zaradi te zavestne odločitve, da živita kakor mož in žena, pokažeta, da sicer že prerojena v krstu tudi evharistije »ne potrebujeta« in zato »ne smeta« prejemati obhajila zunaj smrtne nevarnosti.

In zakaj ločeni lahko prejemajo evharistijo? Ker so še vedno poročeni in živijo svoj zakon, čeprav se jim je družina porušila. Vprašanje krivde, da je prišlo do ločitve, je nekaj drugega, krivdo lahko predamo Bogu pri iskreni spovedi. Mnogi pa lahkomiselno ali iz nevednosti kar pristopijo k obhajilu, čeprav živijo z novim sopotnikom kakor mož in žena. Tako tudi s sveto spovedjo ne morejo rešiti svojega stanja.

Gre torej za vprašanje greha, ki je padec, in tistega, ki je smrten, kadar zavračamo milost. Zato se tisti, ki ste iskreno naredili vse, kar ste mogli, in še vedno ne morete prejemati obhajila, ne čutite izločeni. Evharistija je veliko več kakor le hostija, ki jo prejmemo. Bog ve za vse križeve pote in lahko vse obrne v dobro, ko mu zares izročimo svoje življenje.

Med nami je vse več parov, ki bi si želeli prejemati obhajilo, ki zelo hrepenijo po njem, vendar ga ne morejo, ker živijo v novi zvezi in so še vedno poročeni s prejšnjim možem ali ženo. Zato je toliko večja odgovornost tistih, ki bi lahko uredili zakon, a ga ne. Čeprav ljudi v take zveze silijo tudi državna zakonodaja, javno mnenje, finančne koristi in drugo, gre vendarle največkrat za vprašanje vere. Zato pomagajmo mladim in manj mladim, da bi stopili na pot odrasle vere. Se nadaljuje, lahko pošljete vprašanje.


12. 11. 2017

Evharistija je več kot samo obhajilo
Po pojasnilih v prejšnjih oznanilih bi lahko dobili vtis, da se vse vrti le okrog prejemanja obhajila. Vendar je evharistija veliko več kot obhajilo, ki ga prejmem. Bog Oče ljubi vsakega človeka. Nikogar ni, ki bi ga Bog ne ljubil. Vse pa se spremeni, ko se človek Bogu odpre ali ko se pred njim zapre. Kristjan s krstom ni prejel le nekega blagoslova, ampak samo Jezusovo življenje.

Zato je za kristjana – za razliko od drugih – odločilno, ali sprejme Jezusa v svoje življenje. Brez njega ni mogoče »zdržati«, ni mogoče živeti krščanskega življenja dlje časa. Prej ali slej pride preizkušnja.

Kristjan je zato toliko bolj odgovoren, da vzame krst zares. »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Jezus sam s priliko o gradnji stolpa (Lk 14,28) pove, da se krščanskega poklica ne moremo lotiti lahkomiselno. Treba se je usesti in »preračunati stroške.« Živeti evangeljsko sredi Bogu odtujenega sveta ne more biti le »nekaj za zraven.« Sveto obhajilo torej prejemamo zato, ker potrebujemo moč, da bomo zmogli in ne zato, da bi to delali zaradi drugih.

Kdo "je vreden"?
Dolžnost kristjana je torej, da življenje dobro zastavi in da ga zastavi skupaj z Bogom. »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). To je krščanska odgovorna odločitev. Kdor jo je vzel zares, bo na poti tudi padel. Kdor je živ, bo občutil tudi bolečino. Jezus je prišel klicat grešnike in ne pravičnih. Glavno vprašanje o vrednem prejemanju zakramentov je v tem, kdo živi z Bogom kot odrešenikom in kdo se tudi kot kristjan hoče odrešiti sam.

Mnogi se zaradi občutka krivde pred Bogom in pred skupnostjo čutijo manj vredne in se tudi zaradi tega oddaljijo od Cerkve. Z oddaljitvijo pa se oslabi krvni obtok in celice brez obtoka začnejo odmirati.

Kadar ne morete prejeti evharistije, lahko pristopite in z znamenjem (prekrižane roke na prsih, prst na ustih) pokažete, da želite križ na čelo. To je znamenje, da želite biti kljub vsemu vključeni v občestvo. Obhajila nikoli ne prejmem samo zase, vedno se z njim vključujem v povezanost z vsemi. Bog ima vedno odgovor na nastalo situacijo, če se mu le zares odpremo.

župnik