Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA ČRNIČE
Črniče 90
5262 Črniče
(05) 366 60 36; 368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljívost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu.
Gal 5,22–25

Odlomki Božje besede na nedeljo Svete Trojice:
1. berilo: 5 Mz 4, 32–34.39–40
2. berilo: Rim 8,14–17
evangelij: Mt 28,16–20

 

 

 

 

Stolp do neba

Neki človek se je zaljubil v slavno nemško pevko in plesalko Henriette Sonntag, ki se mu je zdela vzor popolne lepote. Nekega dne mu je prijatelj dejal: »Ali nisi opazil, da ima eno oko manjše od drugega?« Občudovalec je odgovoril: »Ni res. Eno oko ima večje od drugega!«

Ljubezen naredi, da drugega vidimo drugače. Šele potem, ko ga lahko drugače vidimo, lahko do njega postanemo drugačni. Te zmožnosti pa sami nimamo. Ljubezen ni iz nas. Dana nam je. V nasprotju z živalmi smo ljudje ustvarjeni, da bi bili »prevodni«. Nekdo jo sprejema in daje naprej, drugi ostaja zaprt. Če je že v naravnem življenju tako, koliko bolj je to odločilno za vernika. Tu se pokaže delovanje Svetega Duha. Duhovno življenje je v tem, da si prevoden.

Resnično duhovni človek se ne trudi več le iz sebe, da bi bil miren, vesel, potrpežljiv … Dokler se samo trudiš, drugega še vedno vidiš le od zunaj. In še vedno te bo na njem motilo mnogo stvari. Prej ali slej, ko bo ranjen tvoj jaz, se boš vanje obregnil. »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljívost, zvestoba …«

Duhovno življenje kristjana, vrednost njegove molitve, se pokaže v njegovih odnosih do drugega. To so binkošti. Tam se je razodel Sveti Duh in tam se je začela Cerkev. Sveti Duh nam lahko razodene drugega, zato nam samo on lahko razodene Boga. Cerkev je stavba, v kateri je pomemben drugi. Na binkošti se je začel zidati nov stolp.

Poznamo svetopisemsko pripoved o babilonskem stolpu. Običajno mislimo, da so ta stolp zidali brezbožniki, ki so hoteli izzivati Boga. Pa ni bilo tako. Zidarji so bili pobožni možje in zidali so eno od svetišč v nadstropjih, katerih ruševine lahko še vidimo v Mezopotamiji. Toda hoteli so »si narediti ime«. Niso zidali, da bi se slavilo Božje ime. Skrbelo jih je za njihovo lastno. Sad njihovega početja: govorili so en sam jezik, vendar se niso več razumeli.

Na binkošti se zgodi nekaj drugega. Govorijo vsak svoj jezik, in vendar se med seboj razumejo. Apostoli so začeli graditi drugačen »stolp do neba«. Toda preden so prejeli Svetega Duha, pred binkoštmi, so tudi apostoli kljub trudu bolj iskali, kako bi si naredili ime. Zato so pogosto razpravljali, kateri izmed njih je večji, kateri bo zasedel katero mesto v nebesih …

In skozi vse to moramo tudi mi. Dokler nas Sveti Duh ne iztrga is središča, ne moremo zidati »stolpa do neba«. »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu,« pribije apostol Pavel. Vedel je za prepire med kristjani v prvih skupnostih. Živeti po mesu in ne po Duhu torej pomeni živeti iz sebe, v na videz pobožni vnemi, da da bi rešili sebe. Lahko si še tako izdelan in popoln, vendar nimaš Duha, dokler ne postaneš prevoden. Sad Svetega Duha je bil, da se apostoli niso več bali zase. Tudi ti pusti, da te Sveti Duh reši tebe samega.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

Z Marijo deli vse, tudi križ, kot Jezus.

sv. mati Terezija   vir...

Povečaj

Opombe za bogoslužje

Sodelovanje pri bogoslužju

Nekaj opomb za sodelovanje
pri bogoslužju ...

Zakaj, kako ... k spovedi?

 

 

 

februar 2017
PRIHAJANJE K OBHAJILU

Tudi sam način pristopanja k svetemu obhajilu lahko pomaga k mirnemu in zbranemu prejemanju zakramenta.
Da bi bilo čim manj nepotrebnega zatikanja, poskrbimo, da gre lepo po vrsti: najprej prve klopi z desene in leve, za njimi druge in tretje in tako naprej. Res je lepo, če pridejo otroci posebej prvi, vendar je morda še bolje, da prihajajo skupaj z odraslimi po vrsti. Seveda lahko kdo od njih pride tudi prej, če mu je nerodno med »ta velikimi«.

Vsak pride s svoje strani v vrsto na svoji strani, da se lahko brez križanja najbolje po zunanji strani ob steni vrne na svoj prostor. Ob tem ponovno spodbujam družine in vse druge, naj vam ne bo nerodno biti pri maši v prednjih klopeh ali pri stranskih stolih čim bliže oltarju. Ne imejte občutka, da se izpostavljate pred drugimi.
Še posebej vabim mlade, da ste glede tega korajžni, saj je zadaj, odmaknjen zelo težko bolje »pasti v mašo«.

Tudi odrasli lahko pridete po blagoslov. Ponovno spominjam, da lahko tudi odrasli pridete in pokažete s prstom na ustnicah ali prekrižanimi rokami na prsih ter tako prejmete t. i. duhovno obhajilo, blagoslov s križem na čelu, če stalno ali trenutno ne morete prejemati obhajila. Ta gesta je znamenje, da tudi ob ovirah pri zakramentalnem občestvu nihče ni izločen iz skupnosti. V nadaljevanju bo še nekaj razlage o tem, kdo in zakaj lahko oz. ne more prejemati evharistije.

februar 2017
MOLITVE PRED IN MED SVETO MAŠO

Najprej pohvala vsem, ki redno poskrbite, da se na sveto mašo pripravimo z molitvijo rožnega venca, in vsem, ki poskrbite za ljudsko petje, kadar ni župnijskega pevskega zbora. Bodite vztrajni in ne bojte se izpostaviti.

Pred sveto mašo: Lepo je, da vas vsaj nekaj začne dovolj zgodaj moliti rožni venec (del). Ko ne gre, začnite pozneje, tudi če lahko zmolimo vsaj eno desetko. Molivce prosim, da ste pozorni in dovolj zgodaj končate, tudi če bi radi spravili do konca vse desetke. Molitev k Svetemu Duhu: Ponekod lepo vztrajate, drugod ste jo kar opustili. Tudi na srečanju ŽPS ste poudarili, naj vztrajamo. Cerkev je živo tkivo in nekatere  navade je treba opuščati, nekatere vpeljati. Molitev »O Pridi Stvarnik …« naj bo malo pred začetkom maše, da se lepo umirimo in pripravimo. Kadar res ne gre (in ko bo npr. križev pot), jo pač izpustimo.
Sveto obhajilo: Po svetem obhajilu smo prejšnja leta navajali na več tišine. Lahko začnete moliti »Duša Kristusova …«, »Sveti nadangel …«, vendar naj ostane pri tem in med mašo ne dodajajmo še drugih dolgih skupnih molitev.

Med obhajilom med tednom: Tisti, ki vodite petje, lahko kdaj pustite tišino tudi na začetku, pristopite med prvimi k obhajilu in začnete peti potem. Tako je lahko najlepša molitev prav petje po obhajilu.

Bogoslužje je najlepše, kadar sodelujemo vsi; brez sodelavcev ne gre, zato bodite velikodušni.

 

marec 2016
SODELOVANJE PRI BOGOSLUŽJU - nadaljevanje

Skupna molitev ima pri bogoslužju posebno moč. Zakaj? Ker takrat ne molimo sami, ampak skupaj s širšim, tudi nevidnim občestvom. Tudi svete evharistije ne prejemamo zasebno. S sveto hostijo zaužijem tudi povezanost z drugimi. V tem kruhu so v Kristusovem vstalem telesu že združeni tudi bratje in sestre. Za spoštljivo in vredno prejemanje svetega obhajila tako ni pomembna le moja miselna zbranost, ampak tudi odnos do drugih. V tem odnosu se kaže moja resnična pobožnost.
Obhajanje otrok: Otroci lahko prihajajo sami, ni nujno, da gredo prvi, lahko v spremstvu staršev. Ko odrasli ne želijo ali ne morejo prejeti obhajala, lahko tudi oni dajo znamenje (prst na usta ali prekrižane roke na prsih) in jih duhovnik ne obhaja, lahko samo pokriža. Gre za tako imenovano duhovno obhajilo, primerno za tiste, ki ne morete prejeti evharistije in spremljate otroka.
Obhajilo sprejmemo ali na usta ali na roko. Zaradi učenja spoštljivosti otrokom svetujemo, da vsaj nekaj let prejemajo na usta. Ko obhajilo prejmemo na roko, položimo roko, s katero jemo, spodaj in naredimo z dlanmi »ladjico« v obliki križa. To je Božja gesta »sprejemanja« in ne »jemanja«. Potem Rešnje telo že spredaj spoštljivo zaužijemo (lahko stopimo nekoliko vstran) in ne šele med hojo nazaj.
Seveda je pri tem najpomembnejša živa vera in iskrena odprtost do Boga in ljudi.

NEKAJ POGOSTIH NAPAK PRI BOGOSLUŽJU

Skupna molitev ima pri bogoslužju posebno moč. Zakaj? Ker takrat ne molimo sami, ampak vključeni v širše, tudi nevidno občestvo.
Ko sem pri maši ali bogoslužni molitvi, ne molim sam. Zato se pri tej molitvi pridružimo tako, da poslušamo in smo v stiku z drugimi. Neprimerno je prehitevanje ali zavlačevanje. S poslušanjem se izognemo skušnjavi, da bi sami dosegli večjo zbranost le v mislih. Zbrane misli so le sad molitve, katere temelj je odnos.

Naj sprejme Gospod: Pogosto se pri darovanju sliši molitev »naj spremlja«, pravilno je »naj sprejme«.
Sedanje takoj po povzdigovanju: če klečimo ali stojimo, vedno počakajmo vsaj na konec molitve »Tvojo smrt oznanjamo …« ali »Reši nas …« ali »Kadar uživamo …« in šele nato sedemo (lahko pa klečimo do očenaša).
Odhajanje iz cerkve pred koncem bogoslužja: Vsaj do odhoda mašnika s strežniki oz.  do konca zadnje pesmi ostanemo v bogoslužnem prostoru. Prej odidemo le, če  je res nujno. Odhajanje prej je podobno neprimerno, kot da bi gostje odšli od mize pred koncem kosila.
Slava: Pri slavi se pogosto sliši napačno: »ki odjemlješ grehe sveta«; pravilno je: »ti odjemlješ grehe sveta«.
Ali na koncu Očenaša rečemo »amen«? Pri običajni molitvi da, pri sveti maši ne. Zakaj? Ker se pri bogoslužju nadaljuje zadnja prošnja »Reši nas vse ga hudega …«
Ali je narobe, če pri obhajanju ne pogledam duhovnika ali delivca v oči? Ne. Ni treba imeti slabega občutka, če ga ne pogledamo. V središču je evharistični Kristus, ki ga prejmemo.

Sveta maša je veliko bolj doživeta in krajša, če pri njej živo sodelujemo. To pomeni, da glasno odgovarjamo in sodelujemo. Pri petju pojemo zraven, kadar le znamo in moremo. Pri tedenskih mašah ste vabljeni, da korajžno pomagate tudi pri začenjanju ljudskih pesmi.
Pomemben je tudi red pri prejemanju sv. obhajila. Za otroki prihajate odrasli: začenši od spredaj, brez prehitevanja, v dveh vrstah; odhajate vsaka vrsta na svojo stran.

* * *

»RAZLAGA« SVETE MAŠE - začetek

Bodimo si kar takoj na jasnem: Svete maše ne moremo razložiti. Pomaga nam lahko le pomen nekaterih simbolov, ki jih pri maši živimo. V začetku adventa nekaj besed o pripravi in začetku svete maše.

PRIPRAVA IN ZAČETEK SVETE MAŠE

Kar nekaj zdravih navad je, ki nam pomagajo, da se že pred začetkom na mašo pripravimo.
Evharistični post: Še vedno velja, da eno uro pred obhajilom ne jemo, vodo lahko pijemo kadarkoli. »Pravilo« služi samo temu, da imamo pravi odnos do svete maše in obhajila.

Obleka je za človeka, ki je duhovno bitje, podaljšek telesa. Z njo od znotraj izraža nekaj več. Ko se za nedeljsko in praznično bogoslužje lepše oblečemo, je to duhovno dejanje, ne le izraz spodobnosti.

Zvonjenje in pritrkavanje: Ker imamo danes samodejno električno zvonjenje, so toliko bolj dragoceni pritrkovalci, ki nas za posebne praznične priložnosti pripravijo s primernim razpoloženjem. Zvonovi »kličejo«, to nas spominja, da »cerkev« pomeni »poklicati, sklicati«. V cerkev ne gremo po trenutnem občutju, ampak, ker nas je nekdo sklical. Kako bi delovalo, če bi zvon klical samo enega posameznika?

Cerkvena vrata so navadno večja in lepo izdelana. Ob njih je običajno krstni kamen. (Na to nas danes, žal, spominja le še sprejem otroka pri krstu.) Že cerkev kot stavba nas spominja na Cerkev, ki je duhovna, vendar resnična nevidna stvarnost. Vrata in krstni kamen ali ponekod prava krstilnica nas spominjajo, da se v Cerkev ne včlanimo kot v društvo ali v stranko. Za vstop v Cerkev nas je nekdo najprej rodil v krstu. Nismo vstopili zato, ker bi se sami dokopali do tega spoznanja.

Kropilnik z blagoslovljeno vodo predstavlja krstni kamen in krstno vodo, v kateri smo pri krstu umrli in se prerodili za novo življenje. Ko se na začetku svete maše pokrižam z blagoslovljeno vodo, me ta simbol spomni na krst. Brez krsta namreč, kot je dejal že veliki sveti Ambrož, svete maše ne moremo »razumeti«.

6.11. 2011
Zakaj na koncu molitve rečemo amen?
Beseda amen prihaja iz hebrejščine (heb.amin – tako naj bo) in označuje trdnost, trajnost v tvarnem svetu. Od tod je prišel njen pomen na duhovno področje. Zato amen izraža vero, da zaupamo v nekoga. Bogoslužje nas večkrat vabi, da odgovorimo z amen na duhovnikove molitve, da potrdimo, da je to res tako (tako je, tako bodi).

Pri prejemu obhajila na duhovnikove besede »Kristusovo telo« odgovorimo »Amen«, ki pa tu pomeni: »Da, verujem!« Jezus v evangeliju večkrat pravi (latinsko): (»Amen, amen dico vobis. – Resnično, resnično povem vam.« Tu amen prevajamo z resnično povem vam, da bi podkrepili svoje trditve. Knjiga Razodetja Jezusa imenuje: »Amen«, to je »zvesta in resnična priča« (Raz 3,14).
(iz knjige: Božo Rustja, Kruh in vino smo prinesli, Ognjišče 2009)

ALELUJA, EVANGELIJ, STOJA, POSLUŠANJE ...
Opazuj se, kako zjutraj vstaneš. Že v starih krščanskih časih so razlagali, da je način, kako gremo spat, podoba naše zadnje ure, telesne smrti. Jutranje vstajanje pa je podoba rojstva in vstajenja. Zato je v duhovnem življenju zelo pomembno, kako zjutraj vstaneš, kakšni so tvoji prvi koraki. V njih se vidi, kako se soočiš s pritiski novega dne. V korakih se vidi, ali je tvoja vera zgolj v razumu, v čustvih, ali pa je že v odnosu.

Ste se kdaj vprašali, zakaj pri prvem delu svete maše, besednem bogoslužju, najprej sedimo, potem pa vstanemo? Drža je silno pomembna. S telesom pomagamo povezati v srce to, kar je v življenju tako težko združiti.

Ni dovolj razumeti. Zato med berili in psalmom sedimo. Tudi pri sedenju se vidi, kdo zmore poslušati, kdo želi samo razumeti. Mar ni tudi v družini tako? Kdo zares posluša? Tisti, ki pusti, da človek najprej spregovori, pusti, da beseda sama deluje. Šele nato se ukvarja s tem, kaj bi mu povedal nazaj. Tako imamo tudi pri maši težave z raztresenostjo, misli se nam vsiljujejo samo zato, ker ne damo prednosti poslušanju samemu. Ko sediš, že z držo pokažeš, da se odpoveš svoji »akciji« in daš ves prostor drugemu. Božja beseda želi sama priti do tvojega središča, srca. Zato ji moraš najprej dati možnost.

ZAKAJ PRI ALELUJI IN EVANGELIJU VSTANEMO?
Brez evangelijev druge knjige Svetega pisma ne bi imele velikega pomena. Ostale bi zbirke modrih naukov. Z evangelijem Jezusa Kristusa se je šele pokazalo, da je vse res! Evangelij tudi tebi edini lahko pove in te gane: Saj je vendar res! Tudi zame je možno! Obstaja drugo rojstvo! Brez tega so vsa besedila pri maši le suha teorija. Kaj mi koristijo navodila za življenje, če življenja nimam?

Ko pri evangeliju vstanemo, že pokažemo na vstajenje, kakor zjutraj. Dejansko je čudež, da mi je Bog dal ne le življenje, ampak kljub vsemu tudi novo življenje, vso prihodnost. Zato ne morem več ostati na mestu ...


5. 6. 2011
V tokratni številki Družine si na 2. strani lahko preberete nekaj zelo koristnih napotkov in razlag bogoslužja.

Besede, kretnje, drže ...

Tudi tu ne gre za pozunanjenost. S kretnjami in z držo izražamo svojo notranjost. Kretnje pri bogoslužju niso izraz neke vojaške uniformiranosti. Slovenci smo glede tega kdaj preveč togi in se bojimo svojo notranjost pokazati na zunaj. Pri bogoslužju pa je še obratna pot: tudi če ne čutim nič posebnega, mi ravno kretnje pomagajo, da bom pri sveti maši res notranje sodeloval. Torej velja oboje: če sem pri sveti maši res s srcem, bom polagoma razumel pomen kretenj in če bom sodeloval tudi na zunaj, mi bo polagoma dano, da bom pri bogoslužju odkril tudi lepoto notranjega sodelovanja.

Zakaj moramo med mašo tolikokrat vstajati in sedati?
Če se počutimo zgolj kot obiskovalci v kulturni dvorani, potem je to res le nepotrebna telovadba. Osnovne drže stoje, sedenja, klečanja in hoje so povsem naravni del bogoslužja. Pomagajo nam, da smo pri maši tudi s telesom, kar je zelo pomembno. Ne morem biti z duhom, če nisem najprej s telesom. Če ubiramo obratno pot, bomo vedno imeli težave z zbranostjo. Bogoslužju se je treba prepustiti, in to najprej s telesom. Hvala Bogu v obeh župnijah kar lepo vstajamo in nismo mestno pomehkuženi. Marsikje še vedno večino delov maše presedijo. O konkretnih posameznih držah morda kdaj pozneje. Tokrat samo spodbuda, da vstajanja in sedanja ne bi jemali z muko in ne zgolj od zunaj. Naj nam pomaga »biti tam« z vsem bitjem.