Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA ČRNIČE
Črniče 90
5262 Črniče
(05) 366 60 36; 368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, vedite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«
Mr 13,28–32

Odlomki Božje besede
na nedeljo Kristusa Kralja:
1. berilo: Dan 7,13–14
2. berilo: Raz 1,5–8
evangelij: Jn 18,33b–37
 

 

 

 

 

 

Ne morem sam postati ponižen

Arški župnik Vianney je rad povedal znano zgodbo: Nekega dne se je satan pojavil pred sv. Makarijem. Puščavniku je dejal: »Makarij, iz tebe izhaja neka posebna moč in zaradi nje ti ne morem nič. Vse, kar delaš, lahko naredim tudi jaz. Ti se postiš, tudi jaz ne jem. Ti pogosto bediš, tudi jaz ne spim. Je pa nekaj, s čimer me premagaš.« »In kaj je to?« vpraša puščavnik. »Tvoja ponižnost. Te jaz ne premorem, zato ti ne morem škodovati.«

Hudič je padli angel. Njegova sreča je bila v tem, da je služil Bogu. Podobno kot pridevnik služi samostalniku. Sam od sebe ne pomeni nič. Če rečem »lep«, nisem še nič povedal. Pridevnik zaživi, ko je v navezi s samostalnikom. To služenje je Bog pripravil tudi nam, to je naša prihodnost.

Ko je angel rekel »Ne bom služil!« in Bogu obrnil hrbet, se je znašel brez ljubezni. Pridevnik brez samostalnika ne obstane. Satan zato sedaj potrebuje nekoga, na katerega bi se lahko priključil. Najde ga v človeku, ki ga je Bog ustvaril svobodnega. Ker do Boga več ne more, hoče narediti človeka za boga. Trenutno mu to kar dobro uspeva. Potrebuje nas, da bi lahko spet nekaj postal, nekaj bil. »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog« (1 Mz 3,5).

Zato na podobah nadangela Mihaela beremo njegov vzklik: »Kdo kakor Bog«. To je resnična ponižnost. Le dve možnosti sta, da jaz postanem bog ali da Bog ostaja Bog. Človek ne more postati ponižen sam, brez drugega. V življenju ne moreš postati ponižen samostalnik. Lahko pa se boriš, da bi sam nekaj postal, in nazadnje ostaneš zelo popoln pridevnik, brez samostalnika. Ljudi okoli sebe boš vedno manj ljubil in jih namesto tega vedno bolj uporabljal. Boga boš vedno manj ljubil in ga samo še potreboval zase, ko ti bo prišel prav. Ko človek ne verjame več v Božje kraljestvo, njegov svet, gradi le še svoj svet.

Zato Jezus pripoveduje o podobi sveta, ki mineva. Zgodovina, ki se podira, je največja šola ponižnosti. Predstave in pričakovanja, ki se nam podirajo, so šola pristne ponižnosti in nas spominjajo, da potrebujemo drug drugega. To bodo naša nebesa, to bo naš način življenja onstran. »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu.« Hudič nima več prihodnosti, ker je sam. Ti pa jo imaš. Glej torej z Jezusom v prihodnost in uči se od smokvinega drevesa.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. Vera, zares prava vera, pa mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta.

sv. mati Terezija  vir...

Povečaj

Logotip svetega leta

 

 

 

 

Logotip jubilejnega leta usmiljenja

Logotip za izredno sveto leto usmiljenja je izdelal p. Marko Ivan Rupnik DJ.

Logotip je narejen kot stilizacija vstalega Kristusa, ki se mogočno spušča v predpekel, v kraljestvo smrti, da bi našel izgubljenega Adama in Evo. Podoba je teološko večplastna in se navdihuje ob številnih patrističnih besedilih, predvsem pri poeziji sv. Efrema Sirskega.

Gre za eno najbolj razširjenih velikonočnih podob prvega tisočletja, ki jo najdemo, med drugim, na grobu sv. Cirila v Rimu. Na njej se v velikonočni skrivnosti razodeva izpolnitev učlovečenja, ki za človeka pomeni odrešenje. Kristus vzame nase vso človeško naravo in zato ne vstane od mrtvih sam, temveč z vsem človeštvom, z Adamom. Preko svojega izpraznjenja (kenoze), trpljenja in smrti se Božji Sin poistoveti z mrtvim Adamom, da bi lahko vstopil v njegov grob. Kot vstali Gospod prebije zapahe vhoda v kraljestvo smrti in jih zmagovalno pohodi. Hudič se je namreč posluževal strahu pred smrtjo, da bi človeka obdržal v suženjstvu greha, Kristus pa te zapahe prevrne, tako da se za nas razodenejo kot pot v življenje.

Prizor sovpada s podobo Dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco in si jo naloži na ramena z vso očetovsko ljubeznijo. Ta izgubljena ovca je Adam, ki se je zaradi greha skril pred Bogom in se zatekel v grob. Kristus pa se kot Dobri pastir napoti za to ovco, se pravi za mrtvim človekom, najde ga v grobu, ga obudi in vzame na ramena, da ga povede k Očetu. Oče je namreč tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi našel upornega, izgubljenega, mrtvega človeka. Usmiljeni Oče želi, da se Sin dotakne mrtvega človeškega mesa z Očetovo ljubeznijo, ki more prav tega človeka obuditi in preobraziti v Božjega otroka. Ko se človeka dotakne Božje usmiljenje, se njegovo življenje spremeni.

Tako pride do srečanja med Adamom in novim Adamom, Kristusom. Bližina obličij želi izraziti prav usmiljenje Boga Očeta, ki pošlje svojega Sina, da bi bil kot človek solidaren z vsakim človekom, da bi ga odrešil in prenovil. Zato se tudi njuna pogleda srečata oziroma postaneta eno samo oko. Bog se v svojem Sinu privadi gledati tudi z Adamovim očesom in Adam se zaradi prejetega usmiljenja nauči gledati sebe, druge in svet z Božjimi očmi. Adam odkrije svojo podobnost z novim Adamom, z Gospodom. Stari Adam je odrešen, ker v novem Adamu odkrije Očetovo usmiljenje. Vsak človek tako v Kristusu odkrije svojo človeškost, svojo poklicanost, saj v Njegovem pogledu zre Očetovo ljubezen.

Ta prizor je obdan z modrim svetlobnim sijem, ki se v koncentričnih krogih razvije v vse temnejšo modrino. S tem je na eni strani poudarjena temina oblasti smrti, se pravi noč greha, ki jo Kristusova luč razkroji. Po drugi strani pa je prav zaradi simbolne polkrožne oblike izpostavljena tudi skrivnost neprodorne Božje ljubezni, ki se je razodela v Kristusovi božje-človeškosti. Ta ljubezen nam je blizu kot Očetovo usmiljenje, obenem pa se skriva v nedoumljivih globinah Svete Trojice.

Na levi strani logotipa je napis: "Usmiljeni kakor Oče".

Pripravila Nataša Govekar, Centro Aletti, Rim