Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA ČRNIČE
Črniče 90
5262 Črniče
(05) 366 60 36; 368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril:  »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
Mr 1,12–15

Odlomki Božje besede
na naslednjo nedeljo:
1.  berilo: 1 Mz 22,1–2.9–18
2.  berilo: Rim 8,31–34
evangelij: Mr 9,2–10
                                      

 

 

 

Ustavi se, glej, vrni se

Ustavi se
Ustavi se malo, pusti to vznemirjenje in to nesmiselno tekanje, ki napolnjuje dušo z grenkobo občutka, da se nikoli nikamor ne pride. Ustavi se, pusti to nujo po hitenju, ki raztresa, ločuje ter končno uniči čas za družino, čas za prijateljstvo, čas otrok, čas starih staršev, čas zastonjskosti ... čas Boga.

Ustavi se malo pred potrebo, da se kažeš pred vsemi in da te vsi vidijo, da si nenehno v »izložbi«, saj se zaradi nje pozabi na vrednost intimnosti in zbranosti.«

Ustavi se malo pred prevzetnim pogledom, pred bežnim in zaničljivim komentarjem, ki se rodi, ker pozabimo na nežnost, sočutje in spoštovanje za srečanje z drugimi, posebej s tistimi, ki so občutljivi, ranjeni in tudi pogreznjeni v greh in zmoto.

Ustavi se malo pred nujo imeti vse pod nadzorom, vse vedeti, vse porušiti, ki se rodi, ko pozabimo na hvaležnost za dar življenja in za toliko prejetega dobrega.

Ustavi se malo pred oglušujočim hrupom, ki krni in mrtviči naša ušesa ter zaradi njega pozabimo na rodovitno in ustvarjalno moč tišine. (...)

Glej

Glej znamenja, ki preprečujejo, da bi ugasnila dejavna ljubezen, ki ohranjajo živ plamen vere in upanja. Žive obraze nežnosti dobrote in Boga, ki deluje sredi med nami.

Glej obraz naših družin, ki si še naprej dan za dnem z velikim naporom prizadevajo iti naprej v življenju ter sredi pomanjkanja in revščine ne opuščajo nobenega poskusa, da bi naredili iz svojega doma šolo ljubezni.

 Glej obraze, ki nas vprašujejo, naših otrok in mladih, ki so polni prihodnosti in upanja, polni jutrišnjega dne in možnosti, ki terjajo predanost in varstvo. Žive poganjke ljubezni in življenja, ki si vedno utirajo pot sredi naših bednih in sebičnih preračunavanj.

Glej obraze naših ostarelih, razbrazdane zaradi minevanja časa: obraze, ki so prinašalci živega spomina naših ljudi. Obraze dejavne modrosti Boga.

Glej obraze naših bolnih in mnogih, ki skrbijo zanje; obraze, ki nas v svoji ranljivosti ter služenju spominjajo, da vrednost vsake osebe ne more biti nikoli skrčena na vprašanje preračunavanja  ali koristnosti.

Glej skesane obraze mnogih, ki želijo popraviti svoje napake in zmote ter se izhajajoč iz svoje bede in bolečin borijo, da bi preoblikovali situacije ter šli naprej.

Glej in zri obličje Križane Ljubezni, ki je danes s križa še naprej prinašalka upanja; iztegnjena roka za tiste, ki se čutijo križani, ki v lastnem življenju izkušajo težo neuspehov in razočaranj.

  Glej in zri konkretno obličje Kristusa, križanega iz ljubezni do vseh brez razlik. Do vseh? Da, do vseh. Gledati njegovo obličje je povabilo polno upanja v tem postnem času, da bi premagali demone nezaupanja, apatije in vdanosti v usodo. Obličje, ki nas vabi, da bi vzkliknili: »Božje kraljestvo je mogoče!« (...)

Vrni se

Vrni se! Brez strahu: to je ugoden čas za vrnitev domov, hišo "mojega Očeta in vašega Očeta" (prim. Jn 20,17). To je čas, da se pustimo dotakniti v srcu ... Ostati na poti zla je samo vir prividov in žalosti. Pravo življenje je nekaj drugega in naše srce to dobro ve. Bog se ne naveliča in se ne bo naveličal ponujati roke.

 Vrni se brez strahu, da bi izkusil ozdravljujočo in spravno nežnost Boga! Dopusti, da Gospod ozdravi rane greha in dopolni prerokbo, dano našim očetom: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,26).

iz pridige papeža Frančiška na pepelnico 2018

 

 

Arhiv oznanil ...

Vedno bolj sem spoznavala, da je najhujša bolezen, ki jo kdorkoli kdajkoli lahko občuti, biti nezaželen.

sv. mati Terezija  vir ...

Povečaj

Kako k spovedi, zakaj k spovedi

8. 12. 2013

PRIPRAVA NA SPOVED (nadaljevanje)
Zadnjič sem v pripravi na spoved poudaril, da se v zakramentu združi Božje življenje s človeškim življenje,. Ko čakam v vrsti pred spovednico, je pomembna vera v to, kar mi želi Bog podariti
Pogosto sebe presojam po tem, kakršnega bi se hotel videti sam, kakršnega me vidijo drugi, kakršnega mislim, da me hoče videti Bog. To je zgolj psihološko spraševanje.
Pred spovedjo se mi ni treba primerjati. Treba se je odpreti Drugemu, osebnemu Bogu. On že ve, kaj želi z mano narediti. Potrebuje pa moje priznanje, moj pogovor z njim o tem, kar se mi dogaja.
V nas se počasi kopičijo slabe navade, vsakodnevna potlačena jeza, mnoge izrečene besede, ki jih ne morem vzeti nazaj ... Vse to lahko pustim ležati kot usedlino ali pa skušam slabe navade vedno popravljati sam. Spremembe ni, ker ne verjamem v Božjo moč. Ne bom se spremenil zaradi trdnega sklepa. Spremenil se bom, ko bom začel svoje grešne navade živeti z Bogom. To je cilj zakramenta spovedi. Trdni sklep je samo znamenje moje ljubezni do Boga, znamenje, da se res kesam.
Otrok reče, da »ne bo več« zato, ker ima rad očeta. Ko imaš nekoga rad, se ne bremeniš vnaprej in ne preračunavaš, kako boš lahko to tudi izpolnil.
Problem spovedi je torej predvsem »problem« ljubezni. Nobenega odnosa ni, če ni ljubezni. Če ni odnosa, ni kesanja, je le nalaganje krivde.

1. 12. 2013
PRIPRAVA NA SPOVED
Advent hitro mine. Mislimo tudi na zakrament, ki želi v nas vrniti Božje življenje.
Hvala Bogu je med nami še živa zavest in navada, da pred božičem poskrbim za dobro spoved. Vsebina tega zakramenta se je v krščanski Evropi izvotlila in kmalu se nam zgodi, da ne vidimo več smisla, zakaj bi šli k spovedi, »saj je vedno isto«.
Bolj kot delitev receptov bi rad vzbudil željo in poglobitev vere v delovanje tega zakramenta.

Kako naj se pripravim?
Gotovo z resnim spraševanjem vesti. Vendar se je treba na začetku predvsem vprašati, kaj je resnični namen spovedi.
Kaj je več, da mi Bog greh »odvzame« ali da vstopi vanj? Kristus ni prišel samo zato, da bi svet postal boljši. Prišel je, da bi ta padli svet spet spravil z Očetom. Boljši svet je posledica tega novega odnosa in nove ljubezni v njem.
Prav tako prihaja po zakramentu spovedi. In ne samo zato, da bi jaz postal boljši. To delajo vse religije tega sveta. Prihaja, da moje padce spravi v Očetovo ljubezen. Namen spovedi je torej, da me moje grešne navade zopet bolj povežejo z Bogom.
Zato se na spoved pripravim tako, da priznam greh in tako pustim, da vstopi in me sreča On. Iz lastnega greha naredim priložnost. Vsak zakrament je združitev božjega s človeškim, nevidnega z vidnim. V ospredju priprave na spoved torej ni moje razčlenjevanje, ampak vera, s katero se najprej odprem Bogu.

4.12.2011
Kako k sveti spovedi?

Tudi sveta spoved je bogoslužno, ne zgolj zasebno dejanje. Tukaj nastopa moč Cerkve in ni vse odvisno le od razpoloženja spovedanca in spovednika.

TEMELJNA ODLOČITEV:
ne odlašajmo na zadnje dni. Če bi radi spoved opravili v miru, se odločimo za kraj ali čas, ki nam bolj ustreza. Ko smo se resno odločili in nam spoved ni le opravljena dolžnost ali navada, je narejeno skoraj vse. Ostane le še  »izvedba«.

PRIPRAVA:
Vedno začnemo z osebnim pogovorom z Bogom, in ne najprej z brskanjem po spominu. Prosimo ga, naj  vstopi v naše najbolj trdovratne grešne navade.
Potem pomislimo, kaj nas najbolj ovira, kaj zadržuje, ko bi radi šli naprej. Kateri greh nas je od zadnje spovedi držal najbolj zvezane. Vsak človek ima nek trn, ki ga zaboli, zaustavlja... Prav ta trn je milost. Prav ta trn želi Kristus uporabiti, da te še bolj naveže nase, da te globlje spravi v odnos s seboj.
Marsikdo si stvari zapiše. To ninič narobe. »Plonk listki« pri spovedi ne le niso prepovedani, temveč so celo zaželeni: Nekatermi topomaga, nekaterim seveda ne.

BISTVO ZAKRAMENTA SPOVEDI
je v tem, da te Bog prav prek tvojega greha še bolj poveže s seboj. Bistvo zakramenta ni samo v tem, da ti "odstrani" ali "opere" greh. Je veliko več. On želi vstopiti v tvoj greh in v tvoja "prekletstva", ki se ti ponavljajo. Še več: odpuščeni greh postane "hrana" zatvoj odnos z Bogom. Večkrat padaam, večkrat grem po odpuščanje, bolj se lahko spoprijatelim z Bogom.
Če se, nasprotno, trudim sam, sem sicer boljši, vendar lahko vedno bolj daleč od Boga.

VRSTNI RED DUHOVNEGA ŽIVLJENJA:
Prav redna spoved me počasi nauči zelo pomembne izkušnje v duhovnem življenju. Treba se je resno vprašati, kaj je moj cilj: ali to, da sem vedno boljši, celo idealen, ali to, da sem vedno bolj povezan z Bogom? Moje moralno napredovanje je lahko sad odnosa, ne pa najprej sredstvo za moj odnos z Bogom.
Vrstni red je za duhovno življenje zelo pomemben. »Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,13). »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno« (Lk 19,10).

SPOVED: Na začetku se glasno pokrižamo. Ohranjajmo lepo navado, značilno za Vipavsko, da se na začetku predstavimo (sem mož, žena, mati, fant, dekle ..., star(a)...
Povemo pribl. čas od zadnje spovedi.
Povemo, kakor smo se pripravili. Če kaj pozabimo, se ne vznemirjamo.
Ko končamo, to nakažemo, da spovednik ve in ne čaka.
Kdor ima težave s sluhom, naj spovednika opozori, da bo bolj pozoren.Zapomnimo si pokoro in zmolimo kesanje, lahko tudi s svojimi besedami, vendar ne le zase, ampak tako, da besede »javno« izgovarjamo.
Ko  duhovnik da odvezo, se tiho pokrižamo.
Najlepši sklep spovedi je, če na duhovnikove besede: »Bog ti je grehe odpustil, pojdi v miru,« odgovorimo: »Bogu hvala.«

POKORA je znamenje, molitev ali dobro delo, da smo se res odločili.
Pred spovedjo je pomembno, da se odločimo in potrudimo. Pri tem smo sami. Po spovedi pa ne ostajamo več le pri sebi, z nami je On.

Narobe je, če po spovedi gledamo samo na to, da bomo čim dlje ostali »čisti«. S tem le kažemo, da je še vedno vsa pozornost na naši človeški volji, na odnos z Njim pa smo pozabili.

Izgubljeni mlajši sin se je vrnil in začel znova zaradi odnosa, ne zaradi vaje ali trdnega sklepa. V sebi je oživil Očetovo ljubezen. Naredimo to tudi mi.

11.12.2011
Spraševanju vesti
To je samo nekaj natresenih vprašanj za pomoč pri spraševanju vesti. Nikakor ne zajemajo celote. Pri tem je bolj kot zunanje merilo pomemben odnos. Vprašanja naj bodo le pomoč in ne šablona!
• Kaj je moj »trn«, kaj me najbolj zadržuje, ko bi v življenju rad šel naprej?
• Kako je z mojo vero? S čim jo hranim? Kaj sem za svojo vero v zadnjih mesecih konkretnega naredil?
• Ali se zanašam samo nase in se imam za nenadomestljivega, ali hočem vse narediti sam?
• Ali je moja molitev pogovor, ali sploh redno molim?
• Sem že odpustil vsem ali še gojim kakšno zamero? Sem odpustil sebi, staršem, drugim?
• Koliko časa zapravim pred televizijo, računalnikom? S čim napolnjujem posodo svojega časa?
• Velko greha se porodi z jezikom. Kako je z mojo besedo, govorjenjem? Sem širil govorice, nisem znal molčati? Sem z besedo ranil ženo (moža), otroka, starše  …?
• Ali je nedeljska maša zame odločitev ali le navada, ki jo morda opravim zaradi drugih ali iz strahu pred slabo vestjo?
• Nikogar še nisem ubil, morda sem ubijal drugače, s posmehovanjem, z besedo, s poželjivostjo, z zlorabljanjem čustev …
• Sem širil nezadovoljstvo, zagrenjenost, sem postal nergač? Sem širil nenehno ukvarjanje s slabostmi drugih?
• Ali spoštujem svoje telo, tempelj Svetega Duha? Se vdajam sprevrženim ponudbam na internetu in televiziji?
• Sem bil nezvest v zakonu, sem morda začel iskati čustveno tolažbo drugje?
• Sem opuščal poslušanje in pogovor s sozakoncem, z otrokom?
• Ali sem navezan na denar, na obleko, sem postal suženj hrane in pijače?
• Znam videti trpljenje bližnjega, njegovo žalost in zapuščenost?
• Ali sem za resnico pripravljen tudi kaj pretrpeti?
• Ali sem pripravljen pomagati tistim, ki so v stiski?
• Znam videti Boga v vsem, kar je lepega in dobrega na svetu?
• Ali sem pogumen kristjan? Ali se sramujem svoje vere? Se v svojem okolju postavim za pravico in poštenost?

Kot zanimivost in spodbuda še vprašanja, ki so jih staršem napisali birmanci (ne naši), tako kot jih sami vidijo:
Ali se vam zdi, da ste otroka dobro pripravili na življenje?
Ali znate sprejeti težave, ali se jim raje izognete?
Ali se v težkih trenutkih vedno obrnete na Boga?
Ste potrpežljivi  in spoštujete otrokovo mnenje in njegove želje?
Ali ste iskreni in zaupljivi do svojih otrok in ostalih ljudi?
Kdaj ste nazadnje skupaj z družino molili in brali odlomke iz Svetega pisma?
Ste dober zgled otroku za reden obisk svete maše?
Ali mislite, da je vaš otrok na pravi poti, da postane samostojen kristjan?
Kdaj ste se zadnjič pogovorili s svojim otrokom?
Ali se resnično kesate svojih grehov? Ali se redno spoveste svojih grehov?
Ali v svojem življenju upoštevate božje zapovedi? Ali redno molite k Bogu?
Ali birmance spodbujate k obiskovanju svete maše? Ali prejemate sveto Rešnje telo?
Ali zvečer redno molite k Jezusu, se mu za kaj zahvalite in ga česa prosite?
Kaj mislite, ali ste nam dobri vzorniki?
Ali res verujete v Boga? Ali bi nas sprejeli, tudi če bi bili drugačni
od drugih otrok?
Ali ste že kdaj pomislili, da vam je žal, da imate otroke?
Ali ste vedno dober zgled svojim otrokom?
Ali spoštujete otrokovo osebnost?