Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA ČRNIČE
Črniče 90
5262 Črniče
(05) 366 60 36; 368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljívost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu.
Gal 5,22–25

Odlomki Božje besede na nedeljo Svete Trojice:
1. berilo: 5 Mz 4, 32–34.39–40
2. berilo: Rim 8,14–17
evangelij: Mt 28,16–20

 

 

 

 

Stolp do neba

Neki človek se je zaljubil v slavno nemško pevko in plesalko Henriette Sonntag, ki se mu je zdela vzor popolne lepote. Nekega dne mu je prijatelj dejal: »Ali nisi opazil, da ima eno oko manjše od drugega?« Občudovalec je odgovoril: »Ni res. Eno oko ima večje od drugega!«

Ljubezen naredi, da drugega vidimo drugače. Šele potem, ko ga lahko drugače vidimo, lahko do njega postanemo drugačni. Te zmožnosti pa sami nimamo. Ljubezen ni iz nas. Dana nam je. V nasprotju z živalmi smo ljudje ustvarjeni, da bi bili »prevodni«. Nekdo jo sprejema in daje naprej, drugi ostaja zaprt. Če je že v naravnem življenju tako, koliko bolj je to odločilno za vernika. Tu se pokaže delovanje Svetega Duha. Duhovno življenje je v tem, da si prevoden.

Resnično duhovni človek se ne trudi več le iz sebe, da bi bil miren, vesel, potrpežljiv … Dokler se samo trudiš, drugega še vedno vidiš le od zunaj. In še vedno te bo na njem motilo mnogo stvari. Prej ali slej, ko bo ranjen tvoj jaz, se boš vanje obregnil. »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljívost, zvestoba …«

Duhovno življenje kristjana, vrednost njegove molitve, se pokaže v njegovih odnosih do drugega. To so binkošti. Tam se je razodel Sveti Duh in tam se je začela Cerkev. Sveti Duh nam lahko razodene drugega, zato nam samo on lahko razodene Boga. Cerkev je stavba, v kateri je pomemben drugi. Na binkošti se je začel zidati nov stolp.

Poznamo svetopisemsko pripoved o babilonskem stolpu. Običajno mislimo, da so ta stolp zidali brezbožniki, ki so hoteli izzivati Boga. Pa ni bilo tako. Zidarji so bili pobožni možje in zidali so eno od svetišč v nadstropjih, katerih ruševine lahko še vidimo v Mezopotamiji. Toda hoteli so »si narediti ime«. Niso zidali, da bi se slavilo Božje ime. Skrbelo jih je za njihovo lastno. Sad njihovega početja: govorili so en sam jezik, vendar se niso več razumeli.

Na binkošti se zgodi nekaj drugega. Govorijo vsak svoj jezik, in vendar se med seboj razumejo. Apostoli so začeli graditi drugačen »stolp do neba«. Toda preden so prejeli Svetega Duha, pred binkoštmi, so tudi apostoli kljub trudu bolj iskali, kako bi si naredili ime. Zato so pogosto razpravljali, kateri izmed njih je večji, kateri bo zasedel katero mesto v nebesih …

In skozi vse to moramo tudi mi. Dokler nas Sveti Duh ne iztrga is središča, ne moremo zidati »stolpa do neba«. »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu,« pribije apostol Pavel. Vedel je za prepire med kristjani v prvih skupnostih. Živeti po mesu in ne po Duhu torej pomeni živeti iz sebe, v na videz pobožni vnemi, da da bi rešili sebe. Lahko si še tako izdelan in popoln, vendar nimaš Duha, dokler ne postaneš prevoden. Sad Svetega Duha je bil, da se apostoli niso več bali zase. Tudi ti pusti, da te Sveti Duh reši tebe samega.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

Z Marijo deli vse, tudi križ, kot Jezus.

sv. mati Terezija   vir...

Povečaj

Bili smo na duhovnih vajah

 

 

POROMALI SMO V MEĐUGORJE 

  Vtisi z duhovnih vaj za zakonce v Međjugorju

Ko pomislim nazaj na teh nekaj dni odklopa od vsakdanevnih obveznosti in skrbi, se ponovno umirim in lahko kratko opišem z besedami: prijetno, umirjeno, ravno dovolj. A vendar zgovorno, polno znamenj in božje bližine. Še nikoli nisem tako dobro razumela hrvaško, pa tudi molitve v slovenščini ni motila prisotnost drugih jezikov. Ob obisku ženske skuposti Cenaccolo, Majčinega sela in skupnosti Ranjenih družin so me najbolj nagovorila pričevanja in me naučila, kaj je zares pomembno v odnosu zakoncev in družine. *V vsakdanjem življenju je potrebno skrbeti, a se ne sekirati, moliti in pustiti Bogu, ker On vedno poskrbi in dela čudeže.* Kljub utrujenosti in glavobolu s potrpežljivostjo prenašati in pomagati bližnjemu, ker se z božjo pomočjo vse zmore.* Ne pogrevati starih zamer in spodrsljajev, saj kot je rekla s. Cornelia: »Što je prošlo, je prošlo!« Križev pot na Križevec je bil poln simbolnih znamenj od visokih kamnov, ki jih je potrebno tudi v življenju premagati, do poti, ki se zravna za 12. postajo, ko Jezus umrje na križu in čaka vstajenja. Ob eni izmed postaj pa me je Bog spomnil na nekaj, na kar sva z možem Janezom petnajst let pozabila. Če človek pozabi, Bog ne pozabi. Spomnil naju je, da je to še kako živo in pomembno za naše življenje. Ob prihodu domov pa so se ob tem datumi in podatki simbolno in čudovito pokrili. Iz srca sva hvaležna Bogu in Materi Mariji za dar vere, za vsa razodetja, znamenja, božje odpuščanje in usmiljenje, za božjo besedo. Hvala vam vsem dragi romarji in prijatelji, s katerimi je bilo romanje prijetno in lepo. Hvala gospodu Rafkotu za njegov trud, vodenje teh duhovnih vaj, za njegov način odkrivanja globin življenja, ki pelje k Gospodu.

Urška in Janez

 

 

»TI SI MOJA LJUBLJENA HČI, NAD TEBOJ IMAM VESELJE.«

Vedno, ko se vračam v  ta sveti kraj, se mi zdi, da se vračam domov. V očetov in mamin objem. Ljubljenost, ki jo občutim, je neizmerna. In v srcu mi odzvanjajo besede, ki so napisane na podobicah Međugorske Marije in sem jih v polnosti občutila šele ob tej vrnitvi iz Međugorja: »Ko bi vedeli kako vas ljubim, bi jokali od sreče.« In vedno, ko sem v Međugorju, jočem; tokrat, 4., sem jokala od sreče. Bilo je veliko znamenj,  gotovo pa se je tokrat vtisnil  v moje srce Križ in  12. postaja Križevega pota…umri svojim pričakovanjem (umri na križu) in izroči svojo dušo v Moje roke, sprejmi  Mojo ljubezen, da boš lahko vzljubila sebe in tako bolj polno ljubila svojega Zorana, najino hči, svoje bližnje in vsakega, ki ga srečaš. Pusti, da te trn zbada, da zakrvaviš, da te prav ta trn vodi  v Nebesa, v naš končni dom. Ja, iz Međugorja se vračam še bolj prepričana, da smo na tej Zemlji samo romarji, da smo rojeni za Nebesa, ki so naš edini, bistveni  cilj. Vera v to mi daje moč za vsakdanje življenje, za prenašanje in sprejemanje sebe, ko si nisem všeč kot žena, mati, hči, sodelavka, prijateljica, soseda,  znanka…, ko kričim po ljubezni  in nisem v taki milosti, kot sem bila v Međugorju.  In hvala Bogu, da  v meni ostaja živ spomin na vse te Božje dotike, ki so se zgodili in se dogajajo na moji življenjski poti. Biseri za globino srca in duha.

Hvala za dar vere, za mojega možeka, za starševstvo,  za občestvo - za vsakega, ki mi je dan na pot.

Posebej hvala za našega pastirja Rafkota.  »Vse kar živi in diha, naj hvali Gospoda.«  

»NAPREJ.«  bi rekla s. Cornelia.  SKUPAJ. V NEBEŠKI JERUZALEM.

Mei  od  Zoran

 

Otroci v Marijini vasi (majčino selo) ...

Zgodba družinskega očeta Arthurja Boyla s festivala mladih ...

Zakaj Medžugorje? Dokumentarni film (Ang) ...